Deja Vu
Ne vem kako, ampak spet se je ponovila zgodba iz Dunaja. Tokrat nama je usel tuk-tuk do juzne avtobusne postaje, ki je kakih 10km vem iz mesta in hkrati najina vstopna tocka za VIP bus.
Ko sva se zglasila v najini turisticni agenciji, (ki je bila seveda dalec od tega) smo se zmenili, da prideva tja okoli 6h zvecer, potem pa nama je samooklicani tuk-tuk driver namignil, da je cisto ok, ce prideva ob pol sedmih. Glede na to, da sva imela bus ob 20.30, se nama je zadeva zdela cisto ok. Medtem, ko sva cakala da mine cas, sva se odpeljala do najvecjega laoskega nacionalnega spomenika - ogromne zlate pagode. Potem se je Damjana skoraj stepla z enim tuk-tuk driverjem, amak to je ze druga zgodba... V glavnem, ko sva prisla do najine agencije, je zunaj cepelo le nekaj njihovih murnckov, ki so vsi naenkrat zaceli vpiti "Tu lejt". A?
Po pregovarjanju kdo-je-kaj-rekel nama ni ostalo nic drugega, kot da sama odideva iskat postajo. Ura je bila pol 7h, casa je bilo se kar nekaj. Fante sva se zadnjic nekam poslala ter odsla.
Na ulici sva najela svoj tuk-tuk in smo sli na pot. Pocasi smo se zmuznili ven iz mesta ter sibali skozi noc po skoraj prazni cesti. Vse je slo kot po maslu, dokler ni zacel tuk-tuk spuscati cudne glasove in pocasi crkavati. "O, tuk-tuk" je z glavo zmajeval najih sofer. "O, tuk-tuk" sva z glavo zmajevala zadaj. Potem je zadeva koncno crknila. Ura je bila ze krepko cez sedem in casa za generalko na tuk-tuku res nismo imeli. Jao kako se bova zmazala iz tega... Pocasi smo se kotalili po cesti in na sreco je motor spet prisel k sebi. Zadeva je prav hecno cukala, ampak peljali pa smo se. "O, two more kilometers..."
Po kakih 10 minutah sva na juzni avtobusni postaji vsa srecna poskakala iz tuk-tuka. "O, thank ju, thank ju (in zapelji tale tuk-tuk v graben)".
Pred nama je stal cisto nov, letnik 1975, avtobus, manjkalo je le nekaj sip, z udobnimi sedezi v kombinacji skaj-les. "Pakse?" je spraseval en tip in kazal na bus. Pokazala sva najini karti in tip je pokazal v smeri zgoraj opisane konzerve na 4 kolesih. "Aaaaa" sem za sabo slisal Damjano preden je padla v nezavest.
Ko sva se zglasila v najini turisticni agenciji, (ki je bila seveda dalec od tega) smo se zmenili, da prideva tja okoli 6h zvecer, potem pa nama je samooklicani tuk-tuk driver namignil, da je cisto ok, ce prideva ob pol sedmih. Glede na to, da sva imela bus ob 20.30, se nama je zadeva zdela cisto ok. Medtem, ko sva cakala da mine cas, sva se odpeljala do najvecjega laoskega nacionalnega spomenika - ogromne zlate pagode. Potem se je Damjana skoraj stepla z enim tuk-tuk driverjem, amak to je ze druga zgodba... V glavnem, ko sva prisla do najine agencije, je zunaj cepelo le nekaj njihovih murnckov, ki so vsi naenkrat zaceli vpiti "Tu lejt". A?
Po pregovarjanju kdo-je-kaj-rekel nama ni ostalo nic drugega, kot da sama odideva iskat postajo. Ura je bila pol 7h, casa je bilo se kar nekaj. Fante sva se zadnjic nekam poslala ter odsla.
Na ulici sva najela svoj tuk-tuk in smo sli na pot. Pocasi smo se zmuznili ven iz mesta ter sibali skozi noc po skoraj prazni cesti. Vse je slo kot po maslu, dokler ni zacel tuk-tuk spuscati cudne glasove in pocasi crkavati. "O, tuk-tuk" je z glavo zmajeval najih sofer. "O, tuk-tuk" sva z glavo zmajevala zadaj. Potem je zadeva koncno crknila. Ura je bila ze krepko cez sedem in casa za generalko na tuk-tuku res nismo imeli. Jao kako se bova zmazala iz tega... Pocasi smo se kotalili po cesti in na sreco je motor spet prisel k sebi. Zadeva je prav hecno cukala, ampak peljali pa smo se. "O, two more kilometers..."
Po kakih 10 minutah sva na juzni avtobusni postaji vsa srecna poskakala iz tuk-tuka. "O, thank ju, thank ju (in zapelji tale tuk-tuk v graben)".
Pred nama je stal cisto nov, letnik 1975, avtobus, manjkalo je le nekaj sip, z udobnimi sedezi v kombinacji skaj-les. "Pakse?" je spraseval en tip in kazal na bus. Pokazala sva najini karti in tip je pokazal v smeri zgoraj opisane konzerve na 4 kolesih. "Aaaaa" sem za sabo slisal Damjano preden je padla v nezavest.
posted by Unknown at
11:52
2 Comments:
LOL! Prov vem, kako je Damajana zazjala tist "AAAA!". Prov smejat sem se zacel! Mislm..too much:)))
nista pa nč napisala kakšna konzerva je bil vajin bus? Mislm lol no;))))
BTW: vama janez se sledi? Damajanca, ti pa upam da si hitr nehala pizdit, ko si se usedla na bus. Ceprov te vsi poznamo, da se znas dobr razpizidt, hehe. upam, da sta se spočila po tem čudnem dnevu in nočjo.
By
Anonymous, at 20 October, 2005 12:59
Janeza sva srecevala skoraj vsak dan, ko sva bila v Luang Prabangu. Ce sva imela sreco, sva ga v enem dnevu videla tudi veckrat. Sej je cist u redu fant, potem ko se navadis nanj...
By
Unknown, at 20 October, 2005 13:28
Post a Comment
<< Home