Remote Frontier

Remote Frontier je izraz, ki so ga v Lonely Planetu uporabili za opis Laosko - Kamboske meje. Tile otocki so cisto na jugu Laosa, tako da do meje ne bi smelo biti dalec. Cela zadeva pa izgleda zelo zelo kavbojsko.

Najprej se je bilo potrebno vrniti v pristanisko mesto. Tu sva se nalozila na en manjski tovornjacek s klopmi. Cesta je bila presenetljivo dobra. Med potjo smo pobrali se tri sumljive domorodce. Enga ateta in dve mami, ki so nekaj prevazali v tezkem zaklju. Naenkrat se pojavi preko ceste zapornica poleg pa je bilo nekaj hisk kao Lao Imigration. O, a to je to? Ne. To je bilo samo za uvod. Fant nam je dvignil zapornico in zapeljali smo naprej. Nihce ni pogledal dokumentov, nic. B? Stvari so postajale vse bolj sumljive, ko smo nenadoma iz popolnoma dobre ceste zapeljali na ozko gozdno pot. Spet rdeca potka, okoli pa cisto pravi tropski gozd, all inclusive - drevesa, lijane, mah, kace,... Pisano sva se spogledovala s se stirimi popotniki, ki jih je cakala ista usoda...

Potem sredi ceste srecamo dva tipa, oba zelo lepo oblecena, prvi je imel delo s telefonom, drugi pa se je trudil, da bi nas prestel medtem, ko smo drveli mimo. Ko kakih 5 minutah voznje smo prisli do jase, kjer je bila na rahli vzpetini mala hiska iz piskotov. Iz dimnika se je valil gost dim...
Sej ne! Bila je lesena lopa z zapornico in Laosko zastavo. Ok, kaze, da je to meja. Poskakali smo iz plocevinke in se odpravili do moz v zelenem. Pohlevno si jim pomolil passport pod nos. Seveda tu spet nimajo elektrike, tako da je stric samo malo pogledal od kod si in si ene dvakrat skoraj zlomil jezik Slouvenja. Jes, jes, dej stric stempl... Potem je bilo kar naenkrat treba placat 2 dolarja neke takse. Poiskusili smo s standardno foro, da reces, da hoces racun. Ce te hocejo na suho nategnit, potem si v tem trenutku premislijo ali pa vsaj dajo popust. Pa si niso, model je potegnil ven rumen blokec in ocitno je bila zadeva uradna.

Pobrali smo svojo kramo in se podali k obali, kjer so nas s colni prepeljali na drug breg Mekonga, kjer je bila samo ena lesena hiska - kamboska obmejna postojanka. En uradnik nas je prijazno pospremil na verando, kjer je bilo potrebno izpolniti nekaj papirjev, drugi pa je glasno smrcal nekje v kolibi. Spet se je ponovila zgodba s takso. Ko sem modelu omenil, da bi rad racun je zgolj odvrnil "This is Cambodia, no receipt!" To je bilo prvic, da sem ob prihodu v drzavo moral komu placat - in to 3 dolarje na glavo.