:(

Ne morem verjeti, da je konec veselja... Ponoci - ob pol stirih - imava let na staro celino. Kot vedno ne pricakujeva nikakrsnih zapletov. Ce bo slo vse po nacrtu, bova jutri okoli desetih dopoldne v Rimu in popoldne na Dunaju.

A rabi kdo kaj iz Bangkoka?

Kako malenkost. Slon ne pride v postev.

Chatuchak weekend market

Sva sla danes pogledat zloglasni Chatuchak weekend market. Zadeva naj bi imela okoli 15.000 stojnic in pretok 200.000 ljudi na dan. Stojnic nisva stela, ljudi tudi ne, ampak jih je pa blo res veliko. Naokoli sva tavala skoraj cel dan, pa ne vem, ce sva videla pol. Imajo vse kar si zazelis: cunje, knjige, posode, pohistvo, domace zivali (malo je manjkalo pa bi Damjana kupla se enga mopsa), keramiko, solske potrebscine, vojasko opremo, rabljene cevlje, ni da ni...

Z morja

Vceraj sva uspesno potrdila povratek na celino ob 12h, tako da bova se ujela lift nazaj v Bangkok ob dveh. Sva bila ze ob pol devetih v vodi pa je sonce ze kar posteno nabijalo. Okoli desetih sva se vrnila domov in malo pospravila po bungalovu. Ura je bila okoli 11h, torej se dovolj casa za en hiter zajtrk, potem pa bo treba pocasi na pomol, da ujameva najino ladjico. Sva imela malo nesrece pri izbiri restavracije - sva naletela na eno kjer je bilo vse bolj na slow motion. Zelo na slow motion. Po 20 minutah cakanja se vedno ni bilo ne duha ne sluha o kaksni hrani. Ker sva imela se vedno narentan motor, sem do pristanisca zapeljal Damjanin ruzak in se vrnil nazaj v restavracijo, ko je koncno le prinesel moj futr. Bilo je kakih 20 minut do 12h. Na hitro sem pojedel in ze sva drvela cez drn in strm proti pomolu. Tja sva prisla tocno pet minut pred dvanajsto. Juhu spet sva zmagala za las!
Ja pa ni bilo tako. Najina barkaca je ze pred petimi minutami odplula. Halo? Pregovarjanje z lokalci ni obrodilo kakih hudih sadov. Tip nama je celo hotel prodati karte za neko drugo ladjico. To, da ze imava karte za ladjo ga niti ni zanimalo. Damjana je bila ravno v pravi volji, da bi komu kaj naredila, tako da sem moral se njo drzat nazaj. Na koncu sva le pristala na eni mali barkaci in celo prisla na obalo eno uro pred odhodom. No pa se je le izslo :)

Na morje

Za konec sva se odpravila se malo na morje. Edina omembe vredna lokacija v blizini Bangkoka je Ko Samet. To je otocek z belim peskom, tropi psov (stirinoznih), zgocim soncem in komarji. Narentala sva si bungalovcek in malo kasneje se motorcek, da sva bila malo bolj mobilna. Ker je na otoku samo kak kilometer asfalta, ostalo pa je makadam je bila voznja bolj rodeo kot kaj drugega. Trenutno je nizka sezona tako, da je bilo celo vec plaze kot ljudi.

Potepuski cucki, ki jih je povsod polno so prav miroljubni (no razen enega, ki je hotel Damjani odgrizniti nogo) in prav zabavni - sva nasla enega, ki se je znal praskati z obema zadnjima nogama na enkrat!

Druge malo manj zabavne zival so bili komarji, ki jih je bilo za vecerom vse crno. Seveda sva se ze poprej oborozila z vsemi moznimi bioloskimi sredstvi in sva jih uspesno odgnala. To je tudi edina lokacija, kjer sva prisla navskriz s komarji, nikjer drugje nisva imela opravka z njimi.

Cesta ni-je

Iz Batambanga sva se pobrala s prvim avtobusom. Ta je bil naslednji dan ob poldne. No ni bilo opoldne ampak ze bolj ob pol dveh. Seveda je bilo cakanje, da se zadeva pripelje, nadvse zanimivo in kratkocasno, saj ni bilo prav nic soparno in se manj vroce, pa se rodeo sva lahko gledala. Vsakic, ko si sefa vprasal Stari kje je bus je odgovoril, da tudi sam ne ve in da ima ocitno problem. Ja halo, kot da mi to ni prilo na misel.

Ze ko sva kupovala karto je tip nekaj omenjal, da je cesta res slaba in da je nekaj vozil obstalo sredi ceste zaradi cesar bi bilo potrebno del poti celo prepesaciti... Jao.

No tisti bus se je koncno pripeljal in nabasala sva se gor. Do meje je iz Batambanga 117 km, od tega je prvi del cisto prava asfaltirana cesta, drugi del - kakih 60km - pa je cesta ni-je. Za teh 60 km smo rabili vec kot 3 ure. Cesta je speljana po ravnici, kjer so rizeva polja in zelo zelo veliko vode, tako da ceste nimas nikamor premakniti. Ostanejo samo se neskoncne luze, za katere ne ves kako so globoke. Z busom smo kar nekajkrat posteno popluzili po tleh. Na sreco nam potem ni bilo treba pes, saj je bil sofer dovolj posilen, da nas je pripeljal do meje. Tu so naju malo prestrasili, da je potrebno biti pazljiv na male otroke, ki ti znajo kaj neprimernega zataknit v ruzak in potem imas probleme na meji. No z nekaj hitrimi koraki sva bila bila na Tajskem. Ura je bila okoli 8h zvecer. Ze zdavnaj se je stemnilo. Sledilo je se malo cakanja na bus, ki ni vedel, da bi morali priti ze tri ure nazaj. No, cakanje se je splacalo, saj smo bili delezni visokopritlicnega VIP busa. Vsak je imel na voljo vsaj 4 sedeze na katerih se je odlicno spalo. Tocno ob polnoci sva bila doma. Na Khao San Roadu.

Batambang

In sva sla na pot... Iz Siem Riepa sva se s speed boatom ob ranem jutru odpeljala proti Batambangu. To je kao drugo najvecje kambosko mesto, ki nima ravno veliko za pokazat, je pa cisto primerna odskocna deska za Poipet in naprej na Tajsko. Namesto, da bi poskakovali po luknjasti cesti smo mirno pluli med drevesi in podobnim savjem. Tole njihovo jezero je trenutno krepko preko obicajnih mej, tako da smo se vozili kar na priblizno. Nekatere struge so popolnoma prerasle z nekim lokvanjem podobnim zelenjem. Sredi tega zelenja sem doumel zakaj v Lonelyu pise, da traja voznja od 3 do 8 ur. Potem ko je enkrat zelenja prevec se ladjica seveda ustavi in gre samo se malo naprej in se malo manj nazaj. Postopek je potem potrebno veckrat ponoviti, da se koncno prebijes cez. Spotoma bi nasa lupina kmalu zagorela, saj se je iz masine ze zacelo nekaj sumljivo kaditi, smrdelo pa je ze prej...
V Batambang smo prisli po dobrih petih urah, kar je najbrz kar dober dosezek. Mesto deluje res prijazno, ocitno je to tista prava Kambodza... Plus imajo odlicen kafic s sadnimi sejki.

Poplave v Siem Reap-u

Zvecer se je nad mestom odtrgal oblak in uscalo se je kot iz skafa. Zadeva sploh ni bila v stilu popoldanskega naliva, ki ga je v pol ure konec, temvec je imela bolj razsezne posledice. V prvih desetih minutah se je glavna ulica spremenila v bazen. Na sreco imajo kar visoke bankine, tako da sva ostala na suhem v eni od gostilnic. Iz vseh ulicic je veselo drla voda na glavno, kjer je bilo ze kakih 15-20 cm vode, ce ne vec. Vse to je bilo v veliko veselje tukajsnih otrok, ki so kljub temu, da je bila ze trdna tema prihrumeli v bazen. Nekaj casa so surfali na stiroporju, potem so se po trebuhu vozili po spolzkem plocniku, nato so nasli en napusc in se spodaj tusirali. V glavnem zabava za vse.

Angkor

Utaborila sva se v Siem Riepu. V sobi nama pise, da naj, prosim, ne prinasava v sobo municije in opija, ker se lahko zgodi, da te zalotijo potem pa postane zadeva draga (to si zapomnite, bo pomembno v nadaljevanju).

Za tiste, ki se se niste potikali tu okoli - Siem Reap je izhodisce za ogled Angkorja. Angkor je bil svoje case glavno mesto kmerskega kraljestva in zatorej je tu okoli vse polno templjev. Glavni je vsekakor Angkor Wat, pravijo mu mama vseh templjev, potem pa je tu vse polno drugih, prav tako zanimivih zadev: Bayon - to je tisti s kamnitimi glavami, pa Ta Prohm, ki ga je prerasel gozd (tu so snemali tudi Tomb Raiderja - za tiste, ki upate priznati, da ste ga gledali)...

Ker nama nikakor ni uspelo zrentati motorja, kolesa pa so bila v zelo zelo slabem stanju, sva narentala privat soferja. Ta podjetnik ima se moped in eno kocijo, ki je umetelno pripeta na motocikl.

Vreme nama je bilo zelo naklonjeno, prvi dan je bil ravno po zelo dezevni noci in je bilo sprva fino sveze (za tukajsne razmere se razume), potem pa so se pripeljali oblacki, ki so spretno zakrivali sonce. Danes, se rece drugi dan, sva ze malo bolj gagala na soncu.

Ko sva se vrnila iz ogleda enega od templjev (se pravi da sva splezala gor in ene pol ure sedela v senci) nama je najin sofer povedal, da ga je klical sef najinega guest house-a in da mora nujno govoriti z nama. Uh oh, zadeva so spet postale sumljive:

1. kako sploh ve tale najin sef kdo je najin sofer in od kod mu stevilka

2. kdo sploh je najin sef, saj se nikoli nisva videla nikogar v recepciji (v bistvu se sprasujem, kako sva sploh pristala v tem guest house-u...)

3. upam, da vseskupaj nima kaj opraviti z obvestilom o visoki kazni za municijo in opij, saj ze ves cas nosiva s seboj eno granato iz druge vojne

4. upam, da ni gusthouse pogorel. Imela sva ze toliko spominkov. Pa se moj ruzak je res neprecenliv in zelo prakticen.

Po dveh izredno napetih minutah se je izkazalo, da tip zeli samo izvedeti kdaj se odcekirava, ker ureja neke rezervacije. Ej pa zakaj je bilo potem toliko panike...

Smer: zahod

Malo sva cincala kam naprej - ena varianta je bila, da greva dol na morje, druga pa da popihava proti zahodu v Siem Riep. Sem bil zagret za ene male otocke proti vietnamski meji, pa sva izvedela, da imajo dol probleme z malarijo, tako da je bila zadeva hitro skenslana.

Phom Penh

V Phnom Penhu nisva zdrzala dolgo. Nikakor se nama ni uspelo uziveti v sceno. Sva se prevec navadila na laoski easy-going tu pa je tak kaos. Tudi folk je bistveno bolj vsiljiv in tezak kot na severu. Malo je bilo vse skupaj culture shock. Se sam sebi se cudim, da me je vse skupaj tako presenetilo, ko pa sem ze vsega hudega vajen...
Cenovna politika je strogo usmerjena v dolar. Vecino stvari ti itak prodajajo v dolarjih, potem pa na hitro preracunajo v riele, ce jih presenetis, da imas njihovo valuto. Karkoli kupujes, vse je dolar, dva... Bistvo barantanja tu je v tem, da z enim dolarjem kupis cimvec in ne da neki zadevi znizujes ceno. Na primer za dolar dobiva dve piksni kokakole in tamalo vodo. Za eno piksno se ne bi mogel nikoli zmenit za tako dobro ceno.

Trenutek za tuje jezike

Danes sva naredila malo raziskave na temo kaj dobis ce narocis "pomfri" v fast food restavraciji. Za tiste, ki se ne poznate te pobude gre za akcijo, ki jo je sprozil Boris nekaj casa nazaj v enem od amsterdamskih Mc Donaldsov. V najinem primeru je pomfri povzrocil samo zacuden pogled in temu primeren zvocni ucinek.

Druga akcija - to pot na Damjanino pobudo - pa se navezuje na prilogo. Sva ugotovila, da ce reces da hoces "umak", potem pogruntajo, da gre za kecap al pa cili.

Road to Hell

Na dnevnem planu je po preckanju meje ostala le se pot do Phnom Penh-a. To pomeni okoli 500km ceste in 50km reke. Pot po reki je bila sila neudobna, so pa bili speedboati res hitri in zares smo gliserali v leseni lupinici vse do mesteca Stung Treng. Ker je konec dezevnega obdobja je vodostaj Mekonga zelo visok in vozili smo se skoraj da med poplavljenimi drevesi.

Po malici v Stung Trengu in nenacrtovani menjavi kombija smo odrinili na pot. Do prvega avtoservisa. Sofer se je splazil na pol pod kombi in privlekel ven popolnoma zaprasen zracni filter. "Welcome to Cambodia!"

Kmalu nam je bil jasno v cem je trik - nova cesta je v gradnji in se ni asfaltirana, tako da se po dvopasovnem makadamu dviguje prah kot za stavo. Seveda smo bili hitro vsi zakajeni. Ce ze ni nasproti pridirkal kak avto pa je prah vdiral skozi spranje pri vratih. Po kakih dveh urah je zmanjkalo dobrega makadama in pristali smo na zluknjani stari cesti. Samo na robovih so bili ostanki necesa, kar je nekoc verjetno bil asfalt.

Okoli pol desetih zvecer smo prisli v mesto Kompong Cham, kjer nas je hotel sofer vse zmetati ven, ker mu niso povedali, da gremo celo pot do PP. Sledili sta se dve mucni uri voznje. Tip je bil ze cisto fertik. Za vsak slucaj smo mu s svetilko vsake toliko casa po nesreci posvetili v glavo, da ne bi zaspal. Ob polnoci smo ze bili na trdnih tleh v prvem guesthouse-u, ki je prisel mimo.

Remote Frontier

Remote Frontier je izraz, ki so ga v Lonely Planetu uporabili za opis Laosko - Kamboske meje. Tile otocki so cisto na jugu Laosa, tako da do meje ne bi smelo biti dalec. Cela zadeva pa izgleda zelo zelo kavbojsko.

Najprej se je bilo potrebno vrniti v pristanisko mesto. Tu sva se nalozila na en manjski tovornjacek s klopmi. Cesta je bila presenetljivo dobra. Med potjo smo pobrali se tri sumljive domorodce. Enga ateta in dve mami, ki so nekaj prevazali v tezkem zaklju. Naenkrat se pojavi preko ceste zapornica poleg pa je bilo nekaj hisk kao Lao Imigration. O, a to je to? Ne. To je bilo samo za uvod. Fant nam je dvignil zapornico in zapeljali smo naprej. Nihce ni pogledal dokumentov, nic. B? Stvari so postajale vse bolj sumljive, ko smo nenadoma iz popolnoma dobre ceste zapeljali na ozko gozdno pot. Spet rdeca potka, okoli pa cisto pravi tropski gozd, all inclusive - drevesa, lijane, mah, kace,... Pisano sva se spogledovala s se stirimi popotniki, ki jih je cakala ista usoda...

Potem sredi ceste srecamo dva tipa, oba zelo lepo oblecena, prvi je imel delo s telefonom, drugi pa se je trudil, da bi nas prestel medtem, ko smo drveli mimo. Ko kakih 5 minutah voznje smo prisli do jase, kjer je bila na rahli vzpetini mala hiska iz piskotov. Iz dimnika se je valil gost dim...
Sej ne! Bila je lesena lopa z zapornico in Laosko zastavo. Ok, kaze, da je to meja. Poskakali smo iz plocevinke in se odpravili do moz v zelenem. Pohlevno si jim pomolil passport pod nos. Seveda tu spet nimajo elektrike, tako da je stric samo malo pogledal od kod si in si ene dvakrat skoraj zlomil jezik Slouvenja. Jes, jes, dej stric stempl... Potem je bilo kar naenkrat treba placat 2 dolarja neke takse. Poiskusili smo s standardno foro, da reces, da hoces racun. Ce te hocejo na suho nategnit, potem si v tem trenutku premislijo ali pa vsaj dajo popust. Pa si niso, model je potegnil ven rumen blokec in ocitno je bila zadeva uradna.

Pobrali smo svojo kramo in se podali k obali, kjer so nas s colni prepeljali na drug breg Mekonga, kjer je bila samo ena lesena hiska - kamboska obmejna postojanka. En uradnik nas je prijazno pospremil na verando, kjer je bilo potrebno izpolniti nekaj papirjev, drugi pa je glasno smrcal nekje v kolibi. Spet se je ponovila zgodba s takso. Ko sem modelu omenil, da bi rad racun je zgolj odvrnil "This is Cambodia, no receipt!" To je bilo prvic, da sem ob prihodu v drzavo moral komu placat - in to 3 dolarje na glavo.

Full moon party

Tisto noc, ko sva prespala v kolibi na Don Detu je bila polna luna. Fantje tu so se tega full razveselili. Po reki so spuscali nekaksne ladjice in kokosove orehe s sveckami. Tudi petarde so pokale naokoli.

Sredi noci sem slical nekaksno vudu bobnanje, ki je prihajalo s smeri reke. Res ne vem kaj so se sli...

4000 islands

V Pakseju nisva ostala dolgo, le toliko da sva nasla na avtobusno postajo. Ta je bila tudi market in pasnik za koze, vodne bivole in perjad. To, da ni bilo ne duha in sluha o avtobusih, najbrz ni treba poudarjati. Je pa bil tam en kamijoncek s klopmi zadaj, ki je ravno odhajal v najino smer. Sva se nabasala gor in oddrveli smo po kar dobro ohranjeni asfaltirani cesti. Ko smo enkrat prisli ven iz mesta, smo bili bolj ali manj edini na cesti, nasproti je le pripeljalo nekaj avtomobilov in ena kura, ki pa srecanja na zalost ni prezivela.

Po kakih dveh urah smo se zavili dol iz glavne ceste na lokalno. Te niso nikdar asfaltirane, samo zvozena zemlja. Taka fina rdeca, da se lepo loci od zelenih rizevih polj. Se kakih 15 minut poskakovanja po luknjah in prispeli smo v pristanisko mesto (7 his in 2 drevaka). Od tu res ni bilo vec dalec. Malo po mekongu gor in dol pa sva pristala na zeljenem otocku. Po tekaj lutanja gor in dol sva si izbrala svojo kolibo - oz. oni temu pravijo bungalov in placala cel dolar zanjo. Cena je oblikovana pa podlagi dejstva, da tu ni elektrike pa ti potem ne morejo prodati zraven se air cona pa hladilnika in tvja. Dobis pa mrezo proti komarjem, hammock in petrolejko.

Polar expedition

Po zacetnih travmah na avtobusni postaji sva koncno le nasla najin VIP bus. Zadevo na 12 kolesih, zadaj dva reaktivna motorja, v dveh nadstorpjih, wc, tv, dva stewarda, malica, voda, bonboni, dekce za pokrit (obvezna oprema za arkticne razmere, ki so kasneje nastopile)...
Damjani se je kar smejalo.

Seveda Damjana ne bi bila zdrava, ce se ne bi zagrebla za zadnjih 5 sedezev (ceprav sva imela druga dva sedeza..). Jaz sem ostal na najinih sedezih in tudi imel polno prostora. Opa zaenkrat. Ne vem v cem je fora, ampak na avtobusih neznansko radi vrtijo na on-board-tvju video spote. Gre seveda za lastno produkcijo, kjer nikoli nisi povsem sigurn, ce gre za posnetek karaok al ne... Tu so imeli na enem VCDju stiri spote, ki smo jih lahko gledali vsaj dve uri. Na koncu bi ze skoraj znal celo besedilo...

Busek je medtem pridno drvel proti Pakseju. Enkrat med potjo sem se zbudil in opazil, da imam novega soseda. Ker menda zadaj ni bilo vec prostora, se je moral vsesti k meni. Khmmm. Seveda je po pricakovanjih v avtobusu z vsako uro padla temperatura za kakih 5 stopinj. Si predstavljate kako je bilo po 12tih urah voznje... Tu so prisle prav vse deke, ki si jih uspel nagrabit naokoli. Ko smo vsi mrzlicno zapirali aircon, je zacelo pihati kar skozi zvocnike... Damjana je bila vsa srecna zavita v flis. Njen vojni izkupicek tudi ni bil slab - 5 dek! Mislim, da sva zmagala.

Deja Vu

Ne vem kako, ampak spet se je ponovila zgodba iz Dunaja. Tokrat nama je usel tuk-tuk do juzne avtobusne postaje, ki je kakih 10km vem iz mesta in hkrati najina vstopna tocka za VIP bus.

Ko sva se zglasila v najini turisticni agenciji, (ki je bila seveda dalec od tega) smo se zmenili, da prideva tja okoli 6h zvecer, potem pa nama je samooklicani tuk-tuk driver namignil, da je cisto ok, ce prideva ob pol sedmih. Glede na to, da sva imela bus ob 20.30, se nama je zadeva zdela cisto ok. Medtem, ko sva cakala da mine cas, sva se odpeljala do najvecjega laoskega nacionalnega spomenika - ogromne zlate pagode. Potem se je Damjana skoraj stepla z enim tuk-tuk driverjem, amak to je ze druga zgodba... V glavnem, ko sva prisla do najine agencije, je zunaj cepelo le nekaj njihovih murnckov, ki so vsi naenkrat zaceli vpiti "Tu lejt". A?

Po pregovarjanju kdo-je-kaj-rekel nama ni ostalo nic drugega, kot da sama odideva iskat postajo. Ura je bila pol 7h, casa je bilo se kar nekaj. Fante sva se zadnjic nekam poslala ter odsla.

Na ulici sva najela svoj tuk-tuk in smo sli na pot. Pocasi smo se zmuznili ven iz mesta ter sibali skozi noc po skoraj prazni cesti. Vse je slo kot po maslu, dokler ni zacel tuk-tuk spuscati cudne glasove in pocasi crkavati. "O, tuk-tuk" je z glavo zmajeval najih sofer. "O, tuk-tuk" sva z glavo zmajevala zadaj. Potem je zadeva koncno crknila. Ura je bila ze krepko cez sedem in casa za generalko na tuk-tuku res nismo imeli. Jao kako se bova zmazala iz tega... Pocasi smo se kotalili po cesti in na sreco je motor spet prisel k sebi. Zadeva je prav hecno cukala, ampak peljali pa smo se. "O, two more kilometers..."

Po kakih 10 minutah sva na juzni avtobusni postaji vsa srecna poskakala iz tuk-tuka. "O, thank ju, thank ju (in zapelji tale tuk-tuk v graben)".

Pred nama je stal cisto nov, letnik 1975, avtobus, manjkalo je le nekaj sip, z udobnimi sedezi v kombinacji skaj-les. "Pakse?" je spraseval en tip in kazal na bus. Pokazala sva najini karti in tip je pokazal v smeri zgoraj opisane konzerve na 4 kolesih. "Aaaaa" sem za sabo slisal Damjano preden je padla v nezavest.

Na jug

Glede na to, da sva casovno nekje na polovici poti sva najin kompas obrnila proti jugu. To pomeni iz Luang Prabanga nazaj v Vientian potem pa dobrih 650 km na jug v mesto Pakse.

Prvi del poti je ze za nama - sedaj sediva v aircon internet caffeju in se psihicno pripravljava na nocni podvig - 12 ur VIP avtobusa. Jutri zgodaj zjutraj naj bi potem ze bila v Pakseju. Kako in kam naprej bova videla, ko bova tam.

Pot iz Luang Prabanga sva premagala v 35 minutah. Ja po hribu navzdol gre hitreje :).

Zajtrk za bude

Danes sva bila res kaskaderja - vstala sva ze pred sesto zjutraj!

Sva sla gledat kako lokalci darujejo hrano menihom. Hitro sva nasla prvi vlakec bud. Ker je v centru Luang Prabanga kar nekaj delujocih templjev, so iz vseh smeri prihajale kolone menihov. Lepo eden za drugim bosi sibajo v svojih zivo oranznih oblekah. Darovalci klecijo na plocniku in vsakemu menihu namenijo nekaj za pod zob. V veliki vecini je to seveda sticky rice, ki ga spretno oblikujejo v kroglico preden jo dajo v menihovo posodo.

Highland Expresssss

Ok tole bo se ena matematicna uganka: 250km, dobrih 7 ur, 789 levih ovinkov in 561 desnih, skupna visinska razlika vsaj 2000m. A je tu boljse povprecje, kot zjutraj iz Kamnika v Ljubljano?

Torej iz Vang Vienga sva se odpravila z Luang Prabang po najboljsi (bolj ali manj edini asfaltirani) cesti, ki povezuje cel sever z osrednjim delom Laosa. Cesta se celo pot vije gor in dol, kilometri pa se nikakor nocejo izteci.
Vmes nas je malo se zalilo. To sicer ne bi bilo nic katastrofalnega, ce na najinem VIP busu ne bi nase prtljage vozili kar na strehi. Ok, ni panike, se ustavimo v enem naselju (berih treh hisah za cesto) in nas kondukter kupi mal plahte na metre in zadevo popravi.

Kar fino pretreseni smo potem pozno popoldne popadali iz busa na postaji. Potem je blo treba pridt se do mesta in poiskati place-to-stay. Amapk to je bilo bistveno manj bolece.

Zvecer sva odkrila neskoncno ulico s handicraft marketom (Boris - mislim, da sem nekje videl tudi ene tamburice). Imajo tut pol drugih zadev, sem Damjano komaj spravil stran. A kdo rabi kako posteljno pregrinjalo, imava jih pet? :)

Indiana Jones 5 - The Secret of fire under the cottage

Danes sva se sla Indiano Jonesa po lokalnih kraskih jamah pa rekah pa rizevih poljih.

Smo zlezl v eno jamo z nekimi 6-voltnimi brlivkami z enormno baterijo -- ki brez skrbi ne povzrocajo elektricnega soka vsakic, ko jo prizges tako, da zavijes dve zicki skupaj. Zadeva zgleda kokr postonjska jama samo brez vlakca pa luci pa ravnih tal - no kar ostane so samo kapniki ane hehe... Skratka tla so bila taka fina lepljiva, sam ko je pa enkrat spodrsnilo je pa blo k bi stopil na led... V glavnem bila sva v ene 4 jamah, ki sva jih srecno prehodila, eno pa celo preplavala v tubi (napihnjeni gumi).

Damjana je prisla na svoj racun ob raznjicih direkt iz BBQja, ki ga je najin vodic zakuril pod eno slamnato hisko. V cem je bila fora se vedno ve vem, je bil pa ata, ki tam recimo, da zivi, cisto miren... Zihr je imel zeno zaklenjeno v hiski.. :)

Ta hudo vrocino sva prezivela med rizevinmi polji v enem dolgem sprehodu. Ko se je vreme koncno popravilo in je zacelo dezevati, pa sva se nabasala v tubi in sledil je dobro uro dolg spust po brzicah tele ne-vem-kako-ime reke.

Ce mene vprasate, je biti maratonski plavalec kova Tine ups, Martin Strel(a) cisto enostavno, sploh ce plavas po reki navzdol. Tip bi se usedel na tist svoj Dormeo pa bi mal bl na izi prisel na cilj, ane.

Pticja gripa

Sva ravnokar pozrla en velik piscancji zrezek... Njam... A ste ze nehal jest perutnino tam pod alpami, neki slabe novice berem na netu? Sem reku, sem reku, da bo prej v Sloveniji gripa kokr pa tuki...

Supersonicno v Vang Vieng

Vceraj sva dobila vize za Kambodzo, tako da sva se lahko danes pobrala iz Vientiana. Kakih 150km severno je ena vas Vang Vieng v kraskem stilu. Hribcki so ze tapravi, menda je okoli se polno postojnskih jam. Bova precekirala jutri.

Pot do sem je bila seveda brez konca in kraja. V treh urah smo naredili 150km... Pa samo mal v hrib smo sli pa ene 50 ovinkov je bilo. Zakaj bi peljal 80km/h, ce lahko 30?

Janez

Danes sva srecala prvega Slovenca na poti. Enga Janeza, ki veliko govori in ga je zelo tezko odgnati. Prvih 10 minut je bil se zabaven, potem po pol ure pa se vedno ni hotel stran. Koncno sva se ga otresla tako, da sva zavila na tale internet. Uff.

Vientiane

Vceraj sva se uspesno vkrcala na nocni vlak za Nong Khai, zadnje mesto pred Laosom. Kondukterji na vlaku vedno hodijo v paru - eden zna brat, drugi pa pisat.

Okoli dvanajstih sva koncno osvojila prestolnico Laosa. Tu je res narobe svet. Prometa skoraj ni nic, asfaltirana je samo glavna ulica (ce malo pretiravam). Kljub temu sva v petem poiskusu nasla kar fin guesthouse skoraj s pogledom na Mekong :).

Boats, trains and buses

Danes sva raziskovala prevozna sredstva v BKK. Vse je slo gladko dokler se nisva usedla na sicer pravi bus, ki pa je vozil v napacno smer in po kaki uri voznje pristala (oz. so naju vrgli ven :) v eni da-ne-bom-rekel-kake-grde-besede... Za tolazbo sva se potem ustavila na PatPongu in zdaj je ze malo bolje...

Laos

Vize za Laos so v delu, ce ne bo spet kaj slo po zlu jih dobiva jutri zvecer. Jutri se morava se odlociti za tip transporta (vlak, bus, slon, pes...) potem pa jo mahneva ven iz te guzve.

Datum in cas sporocil

Datum sporocil na blogu je srednjeevropski. Midva sva tu na +5h. Ce koga to zanima... Recimo zdaj je 23.27 in ne 18.27..

Jet lag

Moram reci, da sva se za casovno klimatizacijo posteno pripravila -- v zadnjih dveh dneh ne vem, ce sva spala vec kot 6 ur.

Zdaj je skoraj 8 zvecer, ze kaki dve uri je tema, tako da greva lahko pocasi spat. Jutri zjutraj bova, upam, da ze resetirana na tale azijski cas.

Se je ze kdo spraseval kaj se zgodi s potniki, ki zamudijo connection flight

Nekdo bo slabe volje ane...

Ze ob checkinu na Dunaju so se zacele tezave, ker je imel najin let v Rim toliko zamude, da ne bi mogla ujeti naslednjega leta v Bangkok. Menda so na Alitalii (nikoli vec ne bom znjimi nikamor letel...) to vedeli ze v petek ter so prebukirali potnike na jutranji let iz Duanja. No, ko sem rekonfirmiral karto v petek zvecer o tem ni nihce nic vedel...

Ce zelo skrajsam zgodbo, sva dobila drug let iz Rima s Thai, ki leti kaki dve uri kasneje. Evo pa je bila tale zadeva koncno urejena.

No, sva mislila dokler nisva prisla v Rim. Tu sploh niso vedeli, ce imajo na Thai letu kak sedez frej. Sledilo je spet polno pregovarjanja, cakanja in prepricevanj. Pocasi nama je zacelo zmanjkovati casa tudi za ta drugi let, saj je vsaka stvar trajala nerazumljivo dolgo casa. Se to se je manjkalo, da obstaneva v Rimu. Sploh, ker je sla najina prtljaga direktno v BKK...

Na koncu sva dobila "zadnja dva prosta sedeza na letalu" (sigurno to recejo vsakemu...) -- na sreco je imel Thai debelo uro zamude in do takrat so se zadeve le uredile.

Kakorkoli, po 24 urah sva se znasla v Bangkoku. Ocitno monsuna se ni cisto konec ker je popoldne kar fino zagrmelo. Je pa zato malo bolj sveze (kakih 28C mora bit, tako na oko :)